Kaja Juvan - vsaj še nekaj časa bom trenirala doma bm, 05.12.2016 Pred odhodom na Florido, kjer se udeležuje turnirjev Eddie Herr in Orange Bowl smo se pogovarjali z našo trenutno najboljšo mladinko in novim slovenskih teniškim biserom, Kajo JUVAN. Pred nekaj dnevi je praznovala šestnajsti rojstni dan, pa se je na mladinski svetovni lestvici ITF že zavihtela na 15. mesto. Zaupala nam je kakšno je njeno življenje na in ob tehniških igriščih, kaj razen tenisa še počne in še marsikaj zanimivega.
Kaja, v novembru si dopolnila šestnajst let, sezono 2016 pa končuješ kot 18. mladinka sveta. Kakšni so občutki?
Počutim se zelo dobro in motivirano za naprej. Trenutno se pripravljam na Floridi za Eddie Heer ter Orange Bowl in skrbim, da čim bolj napredujem v svojem razvoju in igri. Moja najvišja uvrstitev je bila 15 mesto, kje bom sezono končala pa še ne morem reči. To bomo videli po omenjenih turnirjih.
Kdo te je navdušil za tenis in kdaj si prvič prijela v roke teniški lopar ?
Že od malih nog za prvi maj z družino vsako leto potujemo na Lošinj, kjer sem se prvič seznanila z loparjem. Že kot majhna sem bila vedno zelo tekmovalna, nagajiva in navihana, vse sem hotela delati sama in povsod vse raziskati. Pri petih letih pa sem prvič začela trenirati tudi v Ljubljani in tenis mi je postajal vse bolj všeč.
Tvoj vzpon med najboljše slovenske igralke se je začel leta 2013, ko si tudi osvojila svoj prvi turnir, od leta 2014 pa si ob prvem naslovu državne prvakinje trdno na prvem mestu končnih lestvic do 14 in 16 let. Lahko oceniš, kaj je bilo prelomno v letih 2013 in 2014?
Spomnim se osvojitve prvega naslova do 10 let. Takrat mi je to pomenilo zelo veliko, v naslednjih letih je prišlo še nekaj naslovov do 11 ter 12 let, igrala pa sem tudi turnirje višjih kategorij. Nikoli se nisem ustavila na neki ravni, če mi je šlo tam dobro, ampak sem se pomikala na višje ravni takoj, ko je bilo to mogoče. S trenerjem sva ves čas razvijala moj slog igre, a ker sem igrala zelo raznovrstno sem delala še veliko napak. Takrat pa menim, da se je igra počasi začela sestavljati in je prišlo do izraza vse kar sva razvijala. Obenem sem tudi zrasla in se fizično okrepila, saj sem bila do 12 let med šibkejšimi. Vedno sem verjela, da mi lahko uspe in nikoli se nisem ustrašila močnejših nasprotnic.
Pravijo, da je tenis v glavi. Se strinjaš s to trditvijo in kolikšen del na poti k uspehu po tvojem mnenju predstavlja psiha igralca ?
Mislim, da je psiha ena izmed najpomembnejših stvari pri igralcu. Jaz verjamem, da se fizično in s trdim delom lahko pride do neke stopnje, a na koncu je vse odvisno od glave. Verjamem, da sem, kjer sem, ravno zaradi mojega načina razmišljanja in trme. Ko stopim na igrišče, je rezultat vedno 0:0, nikoli ne pripisujem zmage sebi ali nasprotnici že pred tekmo. Spoštujem svoje nasprotnike, a se jih nikoli ne bojim.
Celoten intervju preberite
TUKAJ.