Andrej Jeras - v spomin

V sredo smo se poslovili od teniškega zanesenjaka Andreja Jerasa. V zgodovino slovenskega tenisa se bo zapisal kot neutrudni delavec v Teniški zvezi Slovenije in Teniškem klubu Slovan. Bil je med ustanovitelji naše Zveze, njen uspešni direktor in aktivni član Upravnega odbora, Strokovnega sveta, Trenerske in Sodniške organizacije. Bil je kapetan moške Davis Cup reprezentance, potem pa pomočnik Borisu Breskvarju. V ženski reprezentanci Fed Cup je bil kot pomočnik Mimi Jauševec aktivno udeležen pri največjih uspehih naše reprezentance, ki se je takrat uvrstila v četrfinale svetovne skupine. Kot pomočnik Iztoku Božiču pa je sodeloval pri ponovni uvrstitvi reprezentance v svetovno skupino.


Posebno poglavje si zasluži njegovo delo v Teniškem klubu Slovan. V delovanje kluba se je vključil leta 1974. Prav zaradi njega je bil Slovan pravi teniški klub. Tenis so igrali vsi: otroci, tekmovalci, rekreativci in upokojenci. Jerči je organiziral in vodil vse mogoče klubske lige, turnirje in dvoboje. Vodil je legendarne dvoboje Slovana s Teniškim klubom Split. Bil je kapetan ekipe, ki je bila 5x najboljša v državi. In kar je najbolj pomembno, po njegovi zaslugi je bilo na klubu vedno zelo veselo. Zaradi vsega naštetega je dobil ob 100 letnici Športnega društva Slovan častno nagrado Marjana Rožanca za dosežke v profesionalnem in prostovoljnem športnem delu.
Osebno si bom Jerčija najbolj zapomnil kako iskreno in od srca je vedno navijal za naše tekmovalce. O njih je vedel vse. Koliko in kako trenirajo, kateri so njihovi najboljši in najslabši udarci, kdaj in kje so igrali dobro in kdaj slabo, pa seveda vse njihove rezultate. Jerči ni manjkal na nobeni tekmi Davis Cup in Fed Cup v Sloveniji, na tekmah pa smo se pogosto srečevali tudi v tujini. Tudi potem ko ni bil več aktiven na Teniški zvezi. S svojo ekipo prijateljev in navijačev je goreče bodril naše igralce in v dobro voljo spravljal vse, tudi vodstva naših ekip in gledalce. Njegova ljubezen do slovenskega tenisa je bila neizmerna.


Danes teniški delavci opažamo, kako težko je pridobiti mlajše sodelavce za pomoč pri organizaciji turnirjev in tekmovanj. Vsa ta opravila moramo plačati. Prostovoljcev skoraj ni. Ko pa potujem z našima reprezentancama na tekme v tujino, zlasti zahodno Evropo, torej tam kamor si vsi tako želimo, jih vidim na vsaki tekmi zelo veliko. Zakaj je temu tako, ne vem. Zelo pogrešamo teniške prostovoljce in zanesenjake. In prav zato Jerčija ne bomo nikdar pozabili.



Marko Umberger,
Predsednik TZS